Plastika je ključni spodbujevalnik krožnega gospodarstva, saj neposredno pospešuje krožnost izdelkov ter izboljša učinkovitost virov in trajnostnost vzdolž vrednostne verige. Plastika ima pozitiven vpliv na vrsto mehanizmov krožnosti v življenjskem krogu izdelkov, med drugim:

• Učinkovitost materialov.
• Energetsko učinkovitost.
• Zmanjšanje CO2.
• Primernost za recikliranje.
• Trpežnost.
• Biorazgradljivost.

V industriji plastike smo odgovoren partner oblikovalcem politik in drugim deležnikom, s katerimi skupaj iščemo rešitve za izzive podnebnih sprememb, energetske učinkovitosti in učinkovite rabe virov, varstva potrošnikov in krožnega gospodarstva. Plastični materiali so popolnoma primerni, da postanejo bistveni sestavni deli pri reševanju prej omenjenih izzivov.

Uporaba odpadkov kot vira je ključna, če naj bi vire uporabljali učinkoviteje. Ob koncu uporabne življenjske dobe je plastika še vedno preveč dragocena, da bi jo preprosto zavrgli. Lahko jo recikliramo nazaj v nove izdelke ali kemične surovine ali jo lahko, kadar to ni možno ali trajnostno, uporabimo pri pridobivanju energije iz odpadkov kot nadomestek za osnovna fosilna goriva.

Recikliranje in predelava plastike v Evropi

Najnovejše letno spremljanje stanja plastičnih odpadkov, recikliranja in predelave, ki so ga naročili pri PlasticsEurope in Evropskem združenju organizacij za recikliranje in predelavo plastike (EPRO), je razkrilo naslednja ključna dejstva o 28 državah članicah EU ter Norveški in Švici za leto 2018:

• Zbrani poporabniški odpadki: 29 milijonov ton
• Predelava: 75 %
• Stopnja recikliranja (32,5 %) je bistveno presegla stopnjo odlaganja (24,9 %)
• Plastična embalaža ima najvišjo stopnjo recikliranja in predelave.

Spodaj si oglejte možne načine zbiranja in obdelave odpadkov pred postopki recikliranja ali pridobivanjem energije iz odpadkov.

Zbiranje odpadkov

Sistemi zbiranja odpadkov so pomemben prvi korak v kateremkoli postopku ravnanja z odpadki in imajo ključno vlogo pri njegovi celotni učinkovitosti. Določajo sestavo tokov odpadkov in posledično njihovo primernost za nadaljnjo predhodno obdelavo, sortiranje in predelavo. Poleg tega učinkoviti sistemi, ki jih odobrijo in podpirajo lastniki odpadkov, pripomorejo k reševanju težav z odpadki.

V Evropi obstaja veliko sistemov zbiranja gospodinjskih odpadkov. V nekaterih sistemih se zbirajo samo plastični odpadki; v drugih poleg plastike vključijo še druge materiale. V idealnem primeru bi morali ti sistemi zasledovati enak cilj čim večje predelave materialov, ki jih je mogoče reciklirati, in pridobivanje vrednosti iz odpadkov s preusmeritvijo tega dragocenega vira z odlagališč. Prav tako bi jih bilo treba uskladiti s poproizvodno infrastrukturo za predhodno obdelavo, sortiranje in predelavo s ciljem čim večje predelave, boljše okoljske učinkovitosti in upravljanja stroškov. Danes namensko zbiranje mešanih suhih materialov, ki jih je mogoče reciklirati (embalaža in drugi gospodinjski izdelki, predvsem iz plastike, kovin, papirja, kartona in včasih stekla), ponuja atraktivno rešitev za povečanje količine predelanih odpadkov.

Poleg sistemov zbiranja komunalnih odpadkov tudi drugi z izdelki povezani sistemi, na primer izrabljena vozila, električne in elektronske naprave ter plastične folije v kmetijstvu, predstavljajo dragocen tok virov za recikliranje in predelavo.

Končno, ustrezno zbiranje industrijskih in komercialnih odpadkov, ki ga organizira lastnik odpadkov, tudi pripomore k zagotavljanju največje možne predelave tega pomembnega toka odpadkov, tako da ne konča na odlagališču.

Predhodna obdelava in sortiranje odpadkov

Z učinkovito predhodno obdelavo in sortiranjem plastičnih odpadkov se ta dragocen vir preusmeri z odlagališč, tako da se za recikliranje in pridobivanje energije iz odpadkov zagotovi material z zahtevano tržno usmerjeno kakovostjo. Trenutno se za predhodno obdelavo in sortiranje odpadkov uporablja širok spekter tehnologij: od ročne demontaže in izbiranja, do avtomatiziranih postopkov, kot so drobljenje, presejanje, ločevanje zraka ali gostote tekočine, magnetno ločevanje in izjemno dovršene spektofotometrične tehnologije sortiranja, kot so UV/VIS, NIR, laser itd.

Sodobne sortirnice so pogosto kompleksni obrati, v katerih uporabljajo številne naštete tehnologije, prilagojene konkretnim tokovom odpadkov, s čimer se doseže optimalna stroškovno učinkovita proizvodnja. Z današnjimi postopki predhodne obdelave in sortiranja za mešano embalažo in druge suhe materiale, ki jih je mogoče reciklirati, se lahko predela več kot 100.000 ton plastičnih odpadkov letno, pri čemer pri nekaterih plastičnih masah nastanejo sortirani odpadki s čistostjo, ki presega 95 %.

Za različne vrste odpadkov, na primer izrabljena vozila in elektronske izdelke, se lahko tudi zahteva zakonsko predpisana obdelava / sanacija pri ravnanju z odpadki v varnih pogojih in preusmeritev z odlagališč. Tovrstni odpadki se običajno predelajo predvsem za pridobivanje kovin, vendar pa je možno iz teh tokov odpadkov reciklirati tudi nekatere večje plastične sestavne dele. S pomočjo naprednih tehnologij za sortiranje je možna tudi predelava plastike iz ostankov iz drobilnikov.

Frakcije plastike, ki jih vsebujejo kompleksni tokovi odpadkov, morda ni možno sortirati dovolj preprosto ali niso na voljo v zadostnih količinah, da bi bilo mehanično recikliranje sprejemljiva rešitev, tako z ekonomskega kot tudi z okoljskega vidika. V tovrstnih primerih obstajajo alternativne rešitve za predelavo, kot so recikliranje surovin /kemično recikliranje ali rekuperacija kalorične vrednosti plastičnih odpadkov za nadomestitev konvencionalnih goriv.

Pridobivanje vrednosti iz plastičnih odpadkov lahko dosežemo z recikliranjem in pridobivanjem energije iz odpadkov, kar pripomore k denarnemu prihranku in doseganju trajnostnih ciljev.

Mehanično recikliranje

Mehanično recikliranje plastike se nanaša na predelavo plastičnih odpadkov v sekundarne surovine ali izdelke, ne da bi se pri tem bistveno spremenila kemična struktura materiala. Načeloma se lahko mehanično reciklirajo vse vrste termoplastov z malo ali brez poslabšanja kakovosti. Trenutno je to skoraj edina oblika recikliranja v Evropi, ki predstavlja več kot 99 % količine recikliranih materialov.

Tokovi odpadkov, pri katerih se lahko brez težav pridobi čista plastika ene same vrste v velikih količinah, so idealni za mehanično recikliranje in pomenijo rešitev, ki je koristna za vse z vidika okolja in gospodarstva: okoljske koristi zaradi nadomestitve osnovnega materiala na splošno presegajo okoljsko obremenitev, ki je posledica zbiranja, sortiranje, transporta in recikliranja, medtem ko lahko stroške tovrstnih postopkov odtehtajo morebitni prihodki iz prodaje recikliranega materiala na trgu.

Plastika in plastični odpadki, pri katerih mehanično recikliranje ni trajnostno izvedljivo v skladu z zahtevanim standardom iz gospodarskega in okoljskega vidika, predstavljajo dragocen vir za druge rešitve za predelavo, kot sta recikliranje surovin in pridobivanje energije iz odpadkov s ciljem čim večjega izkoristka vgrajene energije in virov.

Recikliranje surovin

Recikliranje surovin (ali kemično recikliranje) je postopek, v katerem se spremeni kemična struktura plastičnih odpadkov, ki se pretvorijo v krajše molekule, primerne za uporabo pri novih kemijskih reakcijah.

Tako se na primer pri postopkih, kot sta uplinjanje in piroliza, plastični odpadki razgradijo in nastane sintezni plin (sin plin) kot tudi drugi tekoči in poltekoči izdelki. Poleg tega se razvijajo novi postopki depolimerizacije, pri katerih se nekatere vrste plastike pretvorijo nazaj v monomere za proizvodnjo originalne reciklirane plastike.

Recikliranje surovin je dopolnilna tehnologija, ki pripomore k preusmeritvi nekaterih plastičnih odpadkov z deponije, ki se z mehaničnimi postopki ne morejo ekonomsko vzdržno reciklirati. Primeri primernih tokov za recikliranje surovin vključujejo laminirano in kompozitno plastiko, nizko kakovostne tokove mešane plastike in onesnaženo plastiko.

Trenutno je najpogostejši primer recikliranja surovin v Evropi uporaba plastičnih odpadkov v plavžih, kjer se plastika uplini v sintetični plin in se nadomesti koks, premog ali zemeljski plin, ki deluje kot reducent za pretvorbo železove rude in drugih oksidiranih kovin v čiste kovine.

Druge tehnologije so v fazi razvoja, a trenutno še niso na voljo v industrijskem obsegu.

Primer Aquafil ECONYL® – kemijsko recikliranje najlona 6.

Pridobivanje energije iz odpadkov

Pridobivanje energije iz odpadkov predstavlja dragoceno alternativo v primeru frakcij odpadkov z veliko količino plastike, ki jih ni možno ekonomsko vzdržno reciklirati. Nekatere plastične mase se ne morejo reciklirati na ekološko učinkovit način zaradi dejavnikov, kot so:

• Količina, čistost in sestava zbranih tokov odpadkov.
• Razpoložljive tehnologije za sortiranje.
• Tržne zahteve glede kakovosti in standardov za reciklirani material, ki lahko omejijo ustreznost recikliranja plastike.

V primeru tovrstnih plastičnih mas je v primerjavi z odlaganjem ali celo prisilnim recikliranjem pridobivanje energije iz odpadkov najboljša rešitev za učinkovito rabo virov, ki je na voljo.

V sodobnih obratih za soproizvodnjo toplotne in električne energije (obratih za SPTE) se lahko odpadna plastika uporabi skupaj z drugimi vhodnimi materiali z visoko kalorično vrednostjo. To predstavlja dragocen vir toplote in elektrike, ki lahko v nekaterih državah EU predstavlja do 10 % energetskih potreb.

Poleg tega trdno predelano gorivo (SRF), ki vsebuje plastične in druge trdne odpadke, vse bolj uporabljajo v termoelektrarnah kot tudi v številnih energetsko intenzivnih panogah, na primer cementnih in apnenih pečeh, s čimer se zmanjšuje potreba po osnovnih fosilnih gorivih.

V vseh tovrstnih postopkih pridobivanja energije iz odpadkov se uporablja le najboljša razpoložljiva tehnologija, da se zagotovijo varne, okoljsko odgovorne in učinkovite naprave.

Morski odpadki predstavljajo vse večji problem, ki je v zadnjih letih pritegnil veliko pozornost javnosti.

V industriji plastike verjamemo, da je plastika dragocen vir, ki sodobni družbi prinaša številne koristi in pomembno prispeva k trajnostnim rešitvam. Obžalujemo, da so v okolju prisotni plastični odpadki, ki so bodisi posledica neodgovornega vedenja bodisi slabega ravnanja z odpadki.

Vzroki za morske odpadke so številni in zapleteni, zato jih ne more rešiti zgolj ena skupina deležnikov. Kot sektor smo pri tem vprašanju odločeni usmerjati ukrepe z več deležniki , tako v Evropi kot tudi na mednarodni ravni. Ne gleda na njihov izvor so plastični odpadki nesprejemljivi v vsakem okolju, zato smo v industriji plastike zavezani k nadaljevanju sodelovalnega partnerstva za reševanje problema pri viru.

S ciljem vzpostavitve platforme za ukrepanje je od leta 2011 skupno 74 svetovnih organizacij, ki se ukvarjajo s plastiko, iz 40 držav podpisalo globalno Deklaracijo za reševanje problema morskih odpadkov.

S podpisom deklaracije se je vsaka organizacija prostovoljno zavezala, da bo uvedla dodatne izboljšave za zmanjšanje vplivov onesnaževanja oceana in se strinjala, da bo svoja prizadevanja usmerila v teh šest ciljev:

• Ozaveščanje.
• Raziskave za pridobivanje dejstev.
• Spodbujanje primerov najboljših praks.
• Izmenjava znanja.
• Intenzivnejše pridobivanje energije iz odpadkov.
• Preprečevanje izgube peletov.

Glede na najnovejše poročilo o napredku iz januarja 2018 je bilo po vsem svetu načrtovanih, v teku ali izvedenih približno 355 projektov na temo morskih odpadkov. Projekti se razlikujejo po velikosti, usmeritvi in področju uporabe ter vključujejo vedno večje število partnerjev. Pri vseh se vzpostavlja sodelovanje in spodbuja napredek pri zmanjševanju in preprečevanju morskih odpadkov ter izboljšuje razumevanje, kako jih najbolje odpraviti.